Zgodovina pokopališča Pobrežje

Zgodovina mariborskih pokopališč

Prebivalci so v spomenike, oltarje in simbole zapisovali spomine na svojce, njihova življenja in dogodke. In te spomine lahko še danes preberemo v ohranjenih oltarjih v mestu ali spomenikih na pokopališču Pobrežje. To pokopališče je namreč po stoletjih prevzelo vlogo osrednjega mestnega pokopališča.

V nadaljevanju smo tako zbrali iz različnih virov zapise o zgodovini mariborskih pokopališč, ki nam omogočajo boljše razumevanje sedanje podobe pokopališča Pobrežje.

Okvirna lokacija pokopališč je prikazana na zemljevidu, ki ga lahko povečanega odprete na tej povezavi.

Pri tem je treba izpostaviti, da je zaradi nezanesljivosti ali slabih opisov v določenih virih dejanska lokacija lahko bistveno napačna.

Hallstatsko grobišče

Da je bilo ozemlje sedanjega Maribora obljudeno že kakih 1000 let pred našo ero, dokazuje hallstattsko grobišče med Koroščevo ulico (današnja Mladinska) in Kamniško cesto, kjer je odkril in preiskal arhivar Franjo Baš v letih 1932—1933 na površini 3500 m2 321 grobov. Ostanki vpepeljenih trupel so ležali 0'40—2'10 m pod današnjim tlom deloma v produ, deloma v glinastih žarah. Pogosto je bilo v enem grobu več oseb (skupinski grobovi družin, bratstev in zadrug). Nekatere žare so stale na kamenitih ploščah, druge so bile pokrite s ploščami ali so bile shranjene v zabojih, oziroma pod piramidami in stožci iz laporja.

Ulrikovo pokopališče

Po ljudskem izročilu je bila najstarejša cerkev v Mariboru posvečena sv. Ulriku. Stala je na vogalu sedanje Prešernove ulice in Ale­ksandrove (danes Partizanske) ceste. Pod kapelo sv. križa je bila grobnica, kjer je bil pokopan 1665 meščan Jurij Hesl. Okoli svetišča je bilo menda že prav od vsega začetka obzidano pokopališče, ki ga je posvetil znova 1510 lavantinski škof Leonhad I. Pewerl. Na njem so med leti 1774 in 1809 pokopali 3200 umrlih. Tu so našli večni počitek prebivalci predmestja in bližnje okolice, vča­sih tudi meščani. Po Puffu (I, 108) je bilo pokopanih tu v letih 1744.—1809. okoli 3200 mrličev, med njimi:

• skrivnostni romar Luka Szwarzinsky (t 1774 na potu iz Rima na Poljsko),
• trije sinovi Andreja Eichmaierja iz Košakov, katere je 1778 nek zločinec v hlevu žive zažgal,
• zadnji puščavnik pri cerkvici sv. Barbare na Kalvariji Jožef (Abraham) Cerer (1783),
• začetnik znane mariborske rodbine Leopold pl. Kriehuber (1788),
• čudak Ernst pl. Ozula (umorjen 1805),
• mnogi posvetni in redovni duhovniki,
• mnogi vojaki, ki so umrli v bližnji vojaški bolnici

Pri prekopavanju pokopališča so našli kovance beneških dožev in Ferdinanda I., antični uhan, svetinjice in razne druge starine. Na pokopališču so nato zgradili dve lepi stavbi, dvonadstropno stavbo Čerwinka, pozneje last trgovca Kolletnigga, ki je bila zgrajena leta 1843 in hišo olepševalca iz Sv. Trojice, zgrajeno leta 1845.

Prvo mestno pokopališče (na današnjem Slomškovem trgu)

V Mariboru je po izročilu v 12. stoletju nastal sedež mestne župnije. Središče mariborske župnije je bilo od vsega začetka pri cerkvi na današnjem slomškovem trgu, ki jo je po vsej verjetnosti sredi 12. stoletja dal pozidati štajerski krajišnik Otokar in ki je sprva nosila patroncij apostola Tomaža, kasneje tudi Janeza Krstnika, končno pa je bila posvečena le slednjemu.

Okoli cerkve je bilo že od naslednjega nastanka obzidano in večkrat tudi utrjeno mestno pokopališče "sv. Janeza Krstnika". Čeprav je bilo pokopališče sorazmerno majhno, je zadostovalo za številna stoletja, ker je štelo (obzidano) mesto v teh časih povprečno komaj nad 1000 prebivalcev. Poleg meščanov so na tem pokopališča pokopavali prebivalce koroškega predmestja (današnji predel mesta okrog stadiona Ljudski vrt).

Od 1664, ko se začno mrtvaške knjige, do 1783 je bilo pokopanih pri stolnici okoli 14.000 mrličev.

Na pokopališču je bilo pokopanih mnogo znamenitih mariborskih oseb in družin:

• Jera Sichel, mati mestnega župnika Jurija Sichla, ki je umrla leta 1580 stara 106 let
• vitez Andrej Grabn, zadnji potomec znane mariborske rodbine, ki je umrl leta 1556
• 1628 v kovinasti krsti ugledna meščanka Barbara Haas
• Pod kapelo sv. Miklavža je imela stara mariborska rodbina Koren svoj zadnji dom do 1754
• zdravnik Benedikt Griindl (1705),
• Kari baron Valvasor, vnuk slavnega zgodovinarja (1761),
• več članov starih in uglednih mariborskih rodbin kakor grofov Khuenburg in Breuner, pl. Siegersdorf, Wibmer

Glasniki nekdanjega pokopališča so danes okoli stolnice vzidani nagrobniki:

• Krištofa Revchenburga (1528);
• bratov Jurija in Blaža Kreač z ženama in otroci (1555, 1559);
• viteza Andreja Grabna, zadnjega potomca znane mariborske rodbine (1556),
• žige Holenburga (1557),
• ces. svetnika Bolfenka pl. Hohenwarta iz Gornjega Maribora (1562);
• Ivana Messerja iz Hrastovca (1563) in njegove žene Uršule;
• mestnega svetnika Ivana Hallerja in njegove žene Barbare (1564);
• Jere Sichel, matere mestnega župnika Jurija Sichla (t 1580 stara 106 let);
• Vida Heineggerja (1581);
• trgovca Ivana Gonana (1600);
• Benedikta Klemenčiča (1601);
• Markwarta barona Egg-Hungerspacha (1605);
• Barbare Haas (t 1628);
• Marije Portinein r. Krainer (1673);
• G. F. (1641);
• Marije Marčinko, žene upravitelja Gornjega Maribora (1664);
• nekega člana rodbine Dietrichstein;
• Marije Ane baronice Ruessenstein (1743);
• nesrečnega Alojza grofa Porcije (t 1768) in njegove žene Helene roj. Laurin (t 1773)
• ter Marije Katarine roj. Diernberger (1789) in njenih soprogov (trgovcev) Ivana Mihaela Pitreicha in Franca Antona Solarija.

Ostali nagrobniki so slabo ohranjeni in nečitljivi. Na mnogih spomenikih so vklesani lepi grbi in portreti in nekateri (zlasti Diernbergerjev) imajo zanimive napise v vezani besedi.

Staro mestno pokopališče (danes območje Ljudskega vrta)

Leta 1783 so meščani zaradi prostorske stiske in po ukazu Jožefa II mestno pokopališče (in Ulrikovo pokopališče) preselili na mesto današnjega Ljudskega vrta. Posamezne pokojne so pokopavali še do 1789.

Ob cerkvi na Slomškovem trgu je ostal svetilni steber, kamnito znamenje iz 16. stoletja, v katerem ob večernih urah gori večna luč in nas spominja na prvo mariborsko mestno pokopališče.

Zapisnik o cerkveni vizitaciji z dne 17. novembra 1521 pravi, da je stal na pokopališču steber za večno luč. Ko so 1890 podrli vrtni zid starega župnišča, so našli pred današnjo univerzitetno knjižnico štiri votle cilindraste kamne in en kamenit gotski baldahin — ostanke nekdanjega stebra za večno luč. Častitljivo znamenje je obnovil 1892 tukajšni kamnosek Matevž Rath po načrtih arhitekta Roberta Mikowiča in stoji danes ob severozahodni strani stolne cerkve.

Pokopališče je bilo obdano s štirikotnim obzidjem z železnimi mrežastimi vrati. V sredini je stala Križeva kapela z zvonikom, okoli nje pa nagrobniki pomembnih mariborskih družin. Blizu pokopališča je stal križ, ki je označeval kraj, kjer so pokopavali samomorilce.

Čeprav je pokopališče ob Strossmajerjevi ulici (ob Ljudskem vrtu) ostalo v uporabi vse do konca 30. let 20. stoletja, pa so že leta 1914 na pritisk mestne občine oziroma mestnega fizika (nepreverjeno: dr. Leonarda) sklenili to pokopališče zapreti. Dovolili so le uporabo grobnic, najprej do leta 1924, nato pa do leta 1937.

V grobnicah in grobovih starega in novega dela pokopališča so bili pokopani:

• župan J. Altmann (1817);
• okrožni dekan Matija Lešnik (1830);
• Ivan grof Scharffenberg (1847) skupno s svojo ženo Antonijo roj. grofico Attems (1889);
• nestor mariborskih zgodovinarjev Rudolf Gustav Puff (1865);
• dekan Jos. Kostanjevec (1866);
• župan Andrej Tappeiner (1868);
• prvi slovenski novinar in urednik Anton Tomšič (1871);
• župan Jos. Bancalari (1871);
• geolog Franc Keil (1876);
• pesnik Hilarius (Ferdinand baron Rast 1889);
• prelat in politik Franc Košar (1894);
• zgodovinar lavantinske škofije Ignac Orožen (1900, v skupnem grobu članov stolnega kapitelja);
• rodoljub Ferdinand Dominkuš (1901);
• slikar (protestant) Edvard Lind (1904);
• župan Aleksander Nagy (1909);
• šolnik Janez Koprivnik (1912);
• zdravnik in politik Artur Mally (1919);
• odvetnik in starosta Sokola Vladimir Sernec (1923) in mnogi predstavniki mariborskega meščanstva v polpretekli dobi.

1868 so določili poseben oddelek za protestante, ki je obsegal nekaj vrst med glavnim vhodom in mrtvašnico.

Mejo med katoliškim in protestantskim delom je tvoril skupni grob zakoncev Renner, kjer je mož ležal na protestantskem, žena pa na katoliškem delu. Napisi so bili večinoma nemški, tudi na slovenskih grobovih;
slovenski se pojavijo šele po 1870.

Na pokopališču je počivalo nad 20.000 oseb. Ob koncu je bilo ohranjenih 197 grobnic in prilično 3000 grobov, kjer je bilo pokopanih mestoma 10 in več pokojnih.

Pokopališče malteškega viteškega reda v Orešju

Na sliki levo spodaj ob meljskem dvoru. (vir slike, original hrani zasebna zbirka Primoža Premzla)

V začetku XIII. stoletja so se naselili nad vasjo Orešje vitezi malteškega reda in zgradili na mestu današnjega Meljskega dvora grad, pri katerem so na severni strani prizidali cerkev sv. Katarine. 

Cerkev je obdajalo malo obzidano pokopališče, kjer so pokopavali do 1783 umrle člane reda in — po kroniki frančiškanske župnije — tudi pokojne iz Graškega predmestja. 1844 so podrli stari grad in zapuščeno cerkev ter opustili pokopališče, katerega nadaljevanje je vrt okoli Meljskega dvora.

Židovsko pokopališče

V srednjem veku je bilo v mestu židovsko pokopališče, ki naj bi bilo med mestnim obzidjem in Dravo. Po židovskih verskih predpisih pokopališče sicer ne bi smelo biti poleg sinagoge, toda ker je bil prostor v getu zelo omejen, se mariborski Židje na to prepoved niso mogli ozirati.

Že leta 1367 pa je bilo židovsko pokopališče že izven mestnega obzidja nekje zahodno od Vodnikovega trga, najverjetneje na t.i. židovski njivi ob današnji Strmi ulici, kjer se še v naslednjih dvesto letih omenja mlin pri židovskem pokopališču.

Zanimivi nagrobnik najstarejšega znanega mariborskega rabina Abrahama (t 1379) so našli 1912, ko so gradili novi most. Po Puffu je bil vzidan nek židovski nagrobnik tudi v Provevi (sedaj Pirchauovi) hiši v Gosposki ulici.

Evangeljsko pokopališče v Betnavi

Tukaj so morali skrbeti pristaši Luthra predvsem za lastno pokopališče, ker so se branili nekateri katoliški duhovniki pokopavati krivoverce v blagoslovljeni zemlji in radi česar so ostala trupla večkrat dolgo nepokopana. Namestili so ga na prostoru med potokom pri gradu in Tržaško cesto, torej tam, kjer raste danes hrastov gozd. Merilo je v vsaki strani 16 sežnjev, bilo obzidano z 2 sežnja visokim zidom ter je imelo na vsakem vogalu in nad vhodom vzvišek z vdolbino. 1589—1595 so zgradili poleg pokopališča leseno cerkev, zidano hišo za predikanta in šolo. Predikant je vodil rdeče vezano knjigo, v katero je vpisoval — poleg rojstev in porok — tudi pogrebe.

Službo grobarja je opravljal cerkovnik, ki je bival v šoli. Na betnavskem pokopališču je našlo 1587—1600 svoj zadnji dom več evangeljskih Mariborčanov, med njimi Ana Lužnik, poštar Kari Novak, Benedikt Totnik in Klemens pl. Weltzer. V lokalnih spopadih katolikov in protestantov so razbili 1593 katoliški vojaki pokopališka vrata. 8. januarja 1600 pa se je odpravila reformacijska komisija v Betnavo, kjer so vojki požgali lesene stavbe, zidove pa razstrelili s smodnikom. Razrušili so tudi obzidje pokopališča, pri čemer so se 4 vojaki smrtno ponesrečili. Grobove pa so pustili nedotaknjene. — Kljub temu so protestanti pokopališče še istega leta vsaj za silo popravili in ga uporabljali še do 1628. Z letom 1628 konča evangeljsko pokopališče v Betnavi in danes spominjajo nanj le še spomeniki v veži betnavskega gradu.

Magdalensko pokopališče

Okoli 1788 (ko se začno mrtvaške knjige) je na današnjem magdalenskem parku nasatalo pokopališče, ki je merilo 780 kvadratnih sežnjev. Ker pa je predmestje naglo raslo, ker je bila na Tržaški cesti od 1855 splošna bolnica in ker so razne bolezni — zlasti kolera 1835, 1849 in 1855 — zahtevale precej žrtev, je postalo pokopališče kmalu premajhno.

Kapelo na starem magdalenskem pokopališču, v katere grobnici sta bila pokopana grof Klemen Brandis in grofica Asriana Brandis, so porušili. Oltarno sliko, delo slikarja Kuppelweiserja, Madona z otrokom, ob njenih nogah sta sveti Klemen in Adrian, pa so prenesli v kapelo na cerkvenem pokopališču (Pobrežje). Na zahodnem delu nekdanjega pokopališča pa so leta 1906 uredili današnji Magdalenski park.

V teku 92 let (1788—1880) je našlo na tem pokopališču svoj večni pokoj okoli 10.000 ljudi, med njimi zadnji prior žičkega samostana Anzelm Pinter (1790) ter slikar Anton Geringer (utonil 1818 v Dravi) in prvi magdalenski dekan Jožef Treplak (1871).

Tezensko pokopališče stolne in mestne cerkve sv. Janeza Krstnika

Staro mestno pokopališče je bilo prenapolnjeno in bi se moralo prej ali slej opustiti, novo na Teznem pa ni bilo blagoslovljeno, tako da ga verniki niso marali. Magdalensko pokopališče na Pobrežju pa je sprejemalo le mrliče iz predmestja, Pobrežja in Teznega.

Zato je kupila stolna in mestna župnija 1911 na koncu Teznega ob cesti proti Ptuju lepo in veliko zemljišče vi. št. 160/parc. 651) k. o. Spodnje Radvanje II. del, kjer bi pokopavala vernike mestne in frančiškanske župnije. Še istega leta so postavili velik križ, zgradili ob cesti več grobnic in nato pokopališče blagoslovili.

Do 1914 so pokopali tu 85 mrličev. Pokopališče pa je bilo preveč oddaljeno in ni bilo radi pomanjkanja denarja ograjeno. Vrh tega so nastali spori s prejšno lastnico Ano Gojčič tako, da se je vknjižila pri omenjenem zemljišču lastninska pravica v prid cerkve šele 1922 na podlagi sodne poravnave. Vse te okolnosti so povzročile, da so pokopališče že 1914 opustili. Nekaj mrličev so prenesli na novo mestno pokopališče, večina pa je ostala na starem prostoru.

Evangeljsko pokopališče na Teznem

1912 je kupila evangeljska župnijska občina v Mariboru zemljišče vi. št. 127 (pare. 662) k. o. Spod. Radvanje II. del, ležeče na Teznem ob desni strani ceste Maribor Ptuj nasproti pokopališča stolne in mestne cerkve.

Del zemljišča je evangeljska župnija kmalu nato prodala, ostanek (pare. 662/1) v izmeri 9209 m2 pa je določila kot zadnji dom svojih vernikov. Začetkom 1914 je dala oblast dovoljenje, da se pokopališče otvori. še istega leta ga je blagoslovil župnik L. Mahnert.

Tu počiva 44 meščanov evangeljske veroizpovedi, med njimi člani rodbin Bocher, pl. Sutter, Witlaczil i. dr.

Novo (centralno) mestno pokopališče Pobrežje

Konec 19. stoletja se je mesto razširilo ob reko Dravi na zahod do vasi Pobrežje.

1879 je kupila mestna občina na Pobrežju ob južni Pobreški cesti (poleg Gozdne ulice) več njiv in zemljišča tako zvane Poudrettove tovarne v skupni izmeri 23.560 m2 ter jih določila namesto magdalenskega pokopališča za novo mestno pokopališče za Magdalensko mesto in bližnjo okolico.

1.8.1879 so tukaj odprli novo mestno pokopališče. Zaradi spora z mestom glede pokopa nekatolikov na tem pokopališču, je dal župnijski urad sv. Magdalene zgraditi na drugi strani ceste cerkveno pokopališče. Tako je iz današnje perspektive na levi strani Ceste XIV. divizije nekdanje pokopališče z cerkvico, na desni strani pa je nekdanje mestno pokopališče.

Ko se je julija začela 1. svetovna vojna, je začela občina na svojem občinskem pokopališču na Pobrežju množično pokopavati padle vojake. Toda jeseni leta 1914 je mestna občina javno povabila meščane, naj na pobreškem pokopališču pokopavajo svoje umrle.

1915 so zgradili na levi strani glavnega vhoda poslopje za pisarno, katero so pozneje izpremenili v mrtvašnico II. razreda, že 1917 je nameravala mestna občina pokopališče razširiti.

To se je zgodilo 1920 in pozneje, ko je kupila na južni strani več parcel, tako da je merilo pokopališče okoli 10 oralov. 1926 so dovršili po načrtih stavbenika Kiffmana kapelo s prizidanim stolpom (brez zvonov) in ličnim oltarjem. Ker pa kapela ni posvečena, je služila kot mrtvašnica za gala pogrebe.

Pogrebno podjetje Maribor

Sestavni del mariborskih pokopališč je bil tudi Mestni pogrebni zavod, ki je bil ustanovljen leta 1869, občina pa ga je prevzela leta 1911 in je imel svoj sedež v Ulici heroja Šercerja.

Zavod je opravljal vse pogrebne posle in izdeloval v lastni delavnici krste in druge potrebščine. Izvrševali so ekshumacijo in prevoz mrličev in uporabljali mestno pokopališče na Pobrežju.

Povzeto po več člankih v knjigi Mariborska pokopališča (Edvard in Marjana Glaser in drugi, Založba Pivec 2009)

in članku

POKOPALIŠČA V MARIBORU (dr. Vladimir Travner v Kronika slovenskih mest, 1936, letnik 3, številka 3)