Govor Vlaste Nussdorfer na spominski slovesnosti Spomin miru

Celoten govor si lahko preberete v nadaljevanju.

Na spominski slovesnosti Spomin miru, ki je potekala 28.5.2019 na pokopališču Pobrežje, je imela slavnostna govornica Vlasta Nussdorfer, svetovalka predsednika Republike Slovenije in nekdanja Varuhinja človekovih pravic, ganljiv govor z globokim sporočilom.

Dotaknila se je teme življenja in smrti ter izpostavila pomen pokopališč kot nosilcev zgodb, ki jih je zapisala zgodovina. Poleg tega je posebej pohvalila Pogrebno podjetje Maribor za dolgoletni trud in številne dosežke pri projektih, s katerimi obuja spomine in izraža spoštovanje vsem pokopanim na mariborskih pokopališčih, brez razlik in vrednostnih sodb.

Za vse, ki se prireditve niste mogli udeležiti, objavljamo celoten govor gospe Nussdorfer. Preberete si ga lahko v nadaljevanju:

“Spoštovane in spoštovani;

iz domovine in tujine;

organizatorji in spoštovana direktorica Pogrebnega podjetja Maribor ter predsednica Združenja evropsko pomembnih pokopališč, mag. Lidija Pliberšek, cenjene ekscelence iz številnih tujih držav, spoštovani podžupan Mestne občine Maribor, dr. Samo Peter Medved in vsi, ki ste prišli na obeležitev tega tako pomembnega dogodka.

Pozdravljam vas tudi v imenu predsednika republike Slovenije, g. Boruta Pahorja, častnega pokrovitelja.

V slehernem življenju se srečamo s smrtjo, tem tako naravnim pojavom, ki zaključi našo zemeljsko pot.

Kot drugošolka sem bila na zaključnem izletu v Hrastovljah. V spominu je ostala zgodba, ki prinaša posebno sporočilo. Ljudje smo si tako različni; bogati in revni, veliki in majhni, take ali drugačne vere, usmerjenosti, spola, svetovnih nazorov in številnih drugih razlik, po smrti pa - tako enaki. V posmrtnem "plesu" združeni na enem samem kraju: pokopališču.

Veliko jih je in tako različna so. Druži jih spomin živih na vse tam pokopane. Zato si lahko predstavljamo koliko je zgodb, ki bi jih, če bi lahko govorila, povedala drevesa. Mnoge nikoli izgovorjene besede, opravičila, priznanja, zapovedi živečih o vsakdanjem življenju, ki bi jih z nekom, ki ga ni in ne bo več, radi delili in še bi bilo pripovedi o teh posebnih krajih, ki govorijo celo sami zase.

Tako različno urejeni grobovi, na desetine sveč, nekje ena sama, marsikje nobene, ponekod klopce, dragoceni marmor, kipi, drugje skromna obeležitev, pa imena, tako različni priimki, včasih celo slike. Tiste iz mladosti ali starosti. Žal tudi mili otroški obrazki. In bolečina, pa čeprav tuja, močno zaživi. Premišljuješ zakaj je moral umreti nekdo, ki je komaj začel živeti. Svet se ti nenadoma zazdi tako krivičen.

Spominjaš se celo govorov, ki so jih mrtvim namenili živi, besed hvale, ki pa pogosto niso bile slišane, saj so prišle mnogo prepozno.

Phil Bosmans je namreč zapisal:

»Ne govori dobro šele ob grobu.«

Iz osmrtnic se lahko veliko naučimo, na primer: ne hrani pohvalnih besed šele za pogreb. Pripoveduj jih še živim. Dan za dnem.

Opazuješ lahko kako se ljudi dotika smrt, kako zastane njihov korak, si uredijo misli in ostane le mir. Tisti notranji, ki ga marsikje drugje ne doživiš.

Prav posebno sporočilno noto pa nosijo obeležja pokopanim v vojnah in zaradi njih. Domačinom, ki jim prinašajo cvetje in sveče bližnji in daljni sorodniki, ob posebnih dneh pa tudi občinski in državni predstavniki. Tujci pogosto ostajajo v spominu svojcev tam daleč. V domovinah, kjer jih ni bilo moč pokopati. Naj ji bo lahka slovenska zemlja, radi pravimo. Tako je tudi tu, kjer so svoj poslednji prostor našli tudi pripadniki številnih kultur in držav, ki so na območju Maribora izgubili življenja v obeh svetovnih vojnah. Več tisoč jih je bilo.

Tu se stikata slovenska in evropska kulturna dediščina. Gre za individualno in kolektivno mesto neizbrisnega spomina, ki ga bomo danes podoživljali skozi glasbo in govor.

Tudi zato so dnevi kot je ta, prav posebni. V tišini, ob melodiji, ki govori sama zase, besedah, ki božajo, opominjajo, spominjajo in učijo, postajamo drugačni. To je čas, ko lahko damo priznanje vsem. Tistim, ki so nekoč živeli in umrli, živim, ki so poskrbeli in še skrbijo, da je zadnje počivališče tako lepo, urejeno, vredno spominov in razmisleka o naši minljivosti. Prepogosto na to pozabljamo.

Pohvala gre tudi Pogrebnemu podjetju Maribor, ki je ustvarilo veliko posebnih zgodb, že pred leti pa izpeljalo velik projekt "Vojna grobišča".

Dovolite, da ponovno spomnim kako pomembno je prav to pokopališče, kaj pravzaprav pomeni 150 let mariborskega pogrebnega podjetja in 140 let pokopališča Pobrežje, koliko generacij je pravzaprav tu, pa tudi koliko posledic vojnih strahot se lahko združi na enem samem kraju.

Danes je bilo položenih veliko vencev v spomin na vse, prav vse, brez izjeme. Domače in tujce. Vsi, ki so našli kraj počitka v slovenski zemlji Pobrežja, so sedaj v naših mislih. Tu ni potrebno velikih besed, da preletiš zgodovino in si tiho zaželiš, da nas različnost ne bi usodno razdruževala in povzročala nepotrebno trpljenje.

Kajti prav smrt ne dela razlik. Ne jemlje le enih in pušča druge, ne prizanaša bogatim in ne opazi drugače mislečih. Z njo prenehaš biti realnost in postaneš le še tih spomin.

Ob koncu bi rada izrazila besede zahvale prav vsem, ki ste zaslužni, da smo danes tu. Celo več, naj ne ostane neopaženo zakaj se je prav to pokopališče uvrstilo med peščico najlepših v Evropi. Tudi majhni evropski kraji si to več kot zaslužijo. In Maribor spada med te.

Čestitke za vse dosežke in nagrade, ki kažejo, da trud ni bil zaman.

Nenazadnje smo vsi ljudje kot bratje in sestre na isti ladji, le pluti moramo v isto smer. In pokopališče je kraj, ki neizbrisno opominja, da marsikdaj v preteklosti ni bilo tako.”