V Mariboru je v 12. stoletju nastal sedež pražupnije. Središče mariborske župnije je bilo od vsega začetka pri cerkvi, ki jo je po vsej verjetnosti sredi 12. stoletja dal pozidati štajerski krajišnik Otokar in ki je sprva nosila patroncij apostola Tomaža, kasneje tudi Janeza Krstnika, končno pa je bila posvečena le slednjemu. Okoli cerkve je bilo že od naslednjega nastanka obzidano in večkrat tudi utrjeno mestno pokopališče. Čeprav je bilo pokopališče sorazmerno majhno, je zadostovalo za številna stoletja. Poleg meščanov so na tem pokopališča pokopavali tudi prebivalce Koroškega predmestja. Na pokopališču je bilo pokopanih mnogo znamenitih mariborskih družin. Nekateri njihovi nagrobniki Jere Sichel, matere mestnega župnika Jurija Sichla , ki je umrla leta 1580 stara 106 let ter nagrobnik viteza Andreja Grabna, zadnjega potomca znane mariborske rodbine, ki je umrl leta 1556. Leta 1783 so meščani zaradi prostorske stiske mestno pokopališče preselili na mesto današnjega Ljudskega vrta, ob cerkvi na Slomškovem trgu pa je ostal svetilni steber, kamnito znamenje iz 16. stoletja, v katerem ob večernih urah gori večna luč in nas spominja na prvo mariborsko pokopališče.
V srednjem veku je bilo v mestu židovsko pokopališče, ki naj bi bilo med mestnim obzidjem in Dravo. Po židovskih verskih predpisih pokopališče sicer ne bi smelo biti poleg sinagoge, toda ker je bil prostor v getu zelo omejen, se mariborski Židje na to prepoved niso mogli ozirati. Že leta 1367 pa je bilo židovsko pokopališče že izven mestnega obzidja nekje zahodno od Vodnikovega trga, najverjetneje na t.i. židovski njivi ob današnji Strmi ulici, kjer se še v naslednjih dvesto letih omenja mlin pri židovskem pokopališču.
Novo pokopališče je nastalo v Koroškem predmestju na prostoru današnjega Ljudskega vrta. Pokopališče je bilo obdano s štirikotnim obzidjem z železnimi mrežastimi vrati. V sredini je stala Križeva kapela z zvonikom, okoli nje pa nagrobniki pomembnih mariborskih družin. Blizu pokopališča je stal križ, ki je označeval kraj, kjer so pokopavali samomorilce. To pokopališče se je nato obdržalo do leta 1937, ko so mestno pokopališče ponovno preselili, to pot na Pobrežje.
Čeprav je novo pokopališče ob Strossmajerjevi ulici ostalo v uporabi vse do konca 30. let 20. stoletja, pa so že leta 1914 na pritisk mestne občine oziroma mestnega fizika dr. Leonarda sklenili to pokopališče zapreti, dovolili so le uporabo grobnic, najprej do leta 1924, nato pa do leta 1937. Že leta 1911 pa sta se občina in cerkev dogovorili o ureditvi novega pokopališča na Teznu. Cerkev se je zavezala, da bo tam postavila kapelo, stranišče in stanovanje za grobarja, vse druge stavbe pa naj bi postavila občina Maribor. Cerkev je do leta 1914 postavila na pokopališču križ in stanovanje za grobarja ter uredila celo zasilno mrtvašnico, medtem ko občina ni prišla dalje kot do izdelave načrtov. Pokopališče je bilo izrecno namenjeno za pokope stolne župnije in frančiškanov.
V Magdalenskem predmestju se je nahajalo leta 1880 zaprto magdalensko pokopališče. Zaradi hitrega naraščanja števila prebivalstva v magdalenskem predmestju so pokopališče leta 1875 sicer povečali, toda že leta 1880 so ga zaradi sanitarnih razlogov morali zapreti in preseliti na novo mestno pokopališče v občini Pobrežje. Kapelo na starem magdalenskem pokopališču, v katere grobnici sta bila pokopana grof Klemen Brandis in grofica Asriana Brandis, so porušili. Oltarno sliko delo slikarja Kuppelweiserja, Madona z otrokom, ob njenih nogah sta sveti Klemen in Adrian, pa so prenesli v kapelo na cerkvenem pokopališču. Na zahodnem delu nekdanjega pokopališča pa so leta 1906 uredili današnji Magdalenski park.
Konec 19. stoletja se je mesto razširilo ob reko Dravi na zahod do vasi Pobrežje, kjer so po zaprtju Magdalenskega pokopališča leta 1879 odprli novo mestno pokopališče. Zaradi spora z mestom glede pokopa nekatolikov na tem pokopališču, je dal župnijski urad sv. Magdalene zgraditi na drugi strani ceste cerkveno pokopališče. Tako je iz današnje perspektive na levi strani Ceste XIV. divizije nekdanjo pokopališče z cerkvico, na desni strani pa je nekdanje mestno pokopališče. Leta 1906 so na mestu nekdanjega cerkvenega pokopališča, na obeh straneh železnice proti Koroški, uredili park, ki se gaje prijelo ime Magdalenski park in stoji še danes.
Ko se je julija začela 1. svetovna vojna, je začela občina na svojem občinskem pokopališču na Pobrežju množično pokopavati padle vojake. Toda jeseni leta 1914 je mestna občina javno povabila meščane, naj na pobreškem pokopališču pokopavajo svoje umrle. Ker je bilo pobreško pokopališče precej bliže mestu kot tezensko, je akcija hitro obrodila sadove in zanimanje za pokop na tezenskem pokopališču je popolnoma usahnilo. To postopanje tedanjih oblastnikov pa je bilo popolnoma nezakonito, ker je bilo občinsko pokopališče na Pobrežju odobreno samo za katastrsko občino sv. Magdalena. Občina si je sicer prizadevala pridobiti oblastno dovoljenje, toda namestništvo v Gradcu ji je prošnjo zavrnilo z utemeljitvijo, da stolna in frančiškanska župnija imata novo pokopališče na Teznu in da ne bi bilo primerno, če bi občina Maribor na Pobrežju ustanovila konkurenčno pokopališče. Kljub temu pa je občina še nadalje dovoljevala pokope umrlih iz omejenih dveh župnij in to kljub odločnim protestom stolne župnije . Na koncu je stolna župnija občini zagrozila z odškodninsko tožbo. Ureditev pokopališča na Teznu je stala okrog 135.000 kron in to vsoto je morala stolna župnija z obresti vred odplačevati. Da bi se mesto izognilo tožbi, so sklenili, da na pobreškem pokopališču pokopavanje umrlih iz stolne in frančiškanske župnije. Po burnih razpravah v mestnem svetu so se pričela pogajanja o prevzemu pobreškega pokopališča s strani stolne župnije ob primerni odškodnini. Rezultat poznejših pogajanj med občino in župnijo je bil kompromis, da del pokopališča na levi strani današnje Ceste XIV. divizije pripada cerkvi, del na desni strani ceste pa mestni občini.
Nasproti bolnice se je v graškem predmestju še sredi 19. stoletja stala cerkev sv. Ulrika. Cerkev se je prvič omenjala že v 13. stoletju. Pod Jožefom II: so jo ukinili in preuredili v skladišče. 1. oktobra 1819 so cerkev skupaj z dvema zvonovoma prodali in jo leta 1841 porušili. K cerkvi je spadalo tudi predmestno pokopališče, na katerem so med leti 1774 in 1809 pokopali 3200 umrlih. Med drugimi so bili tukaj pokopani romar Luka Scwarzinski, ki je leta 1774 na povratku iz Rima na Poljsko umrl v graškem predmestju, star 85 let. Leta 1778 je bil tu pokopan Nampret, znan pripovedovalec zgodb in cerkveni služabnik pri sv. Barbari. 18. maja istega leta so pokopali tri sinove Andreja Eichmaierja iz Košakov, ki jih je nek hudobnež žive zažgal v hlevu. Leta 1782 so pokopali Johanna Sampeja izBerlina, ki je bil tik pred smrtjo spreobrnjen. 8. novembra 1805 so pokopali umorjenega posebneža Ernsta von Ozulo. Pri prekopavanju pokopališča so našli kovance beneških dožev in Ferdinanda I., antični uhan, svetinjice in razne druge starine. Na pokopališču so nato zgradili dve lepi stavbi, dvonadstropno stavbo Čerwinka, pozneje last trgovca Kolletnigga, ki je bila zgrajena leta 1843 in hišo olepševalca iz Sv. Trojice, zgrajeno leta 1845.
Sestavni del mariborskih pokopališč je bil tudi Mestni pogrebni zavod, ki je bil ustanovljen leta 1869, občina pa ga je prevzela leta 1911 in je imel svoj sedež v Ulici heroja Šercerja. Zavod je opravljal vse pogrebne posle in izdeloval v lastni delavnici krste in druge potrebščine. Izvrševali so ekshumacijo in prevoz mrličev in uporabljali mestno pokopališče na Pobrežju. Leta 1891 je bila zgrajena neogotska kapela na levi strani pobreškega pokopališča, leta 1926 pa neobaročna kapela na desni strani pobreškega pokopališča. V kapelo na cerkvenem pokopališču so prenesli oltarno sliko iz nekdnje Brandisove pokopališke kapele na magdalenskem pokopališču. Kuppeweiserjevo sliko Madone z otrokom je dal leta 1835 naslikati grof Klemen Brandis, lastnik posestva Betnava, ob smrti svoje žene Adriane.